Zlobne punce

Šola se bliža koncu in z skupaj z njo se bomo za nekaj časa poslovili tudi od zlobnih punc. Prav zanimivo se mi zdi, da se kljub tehnologiji in novim znanjem o odnosih, ta čudna podrasa še vedno ohranja v šolskih klopeh. Še huje, nič ne kaže na to, da se bo zadeva v kratkem kaj izboljšala. Priznam, tudi jaz sem bila enkrat ali dvakrat zlobna punca. Predvsem zato ker sem hotela pripadati “kul” dekletom. A kaj kmalu sem ugotovila, da to ni zame. Biti zloben ti vzame čisto preveč energije. Jaz sem raje vesela, sproščena in prijazna.

 

“Jaz ne bom več tvoja prijateljica” in podobne izjave so se pojavile že v vrtičevskih dneh. A prvi zametki prave dekliške zlobe se rodijo v drugem razredu osnovne šole. Takrat postanejo žaljivke precej bolj direktne in boleče. “Ti si grda”, “ti smrdiš” in “ti si neumna” so samo nekateri izmed biserov, s katerimi se obdarujejo dekleta. Če bi jaz morala to poslušati vsak dan v službi, bi se zagotovo počutila obupno.  Verjetno bi se kaj kmalu obrnila na šefa in delovnega inšpektorja. A moji otroci se zaenkrat s tem soočajo veliko bolje kot bi se jaz. Vsak dan pogumno stopajo v neprijazno okolje in upajo, da bo ta dan žaljivk čim manj. Do učiteljice ne gredo, saj jim pravi naj se sami “zmenijo”, drugega zaupnika pa nimajo. Tako pri nas doma vsak dan premlevamo različne zakaj-e in zato-je ter iščemo nove taktične rešitve. In kljub temu, da mojim otrokom moja beseda še vedno nekaj pomeni, se zavedam, da temu kmalu ne bo več tako. Beseda sošolcev in prijateljev bo postopoma vredna vedno več in moji nasveti ne bodo več padali na plodna tla.

 

Zato se sprašujem, kaj lahko naredim. Naj moje otroke naučim, kako naj “udarijo nazaj” in se postavijo zase, ali kako naj ostanjo čutni, srčni in čuječni, kot sem jih vzgajala do sedaj. “Pri nas doma se ne tepemo!”, “Pri nas doma se ne žalimo!” in “Pri nas doma ne obrekujemo!”, so samo nekatera od naših pravil. Pri nas doma boste namesto grdih besed slišali: “Odpri srce!, “Pomagaj prijatelju!” in “Potrudi se!” V mojo vzgojo srčno verjamem, a na kakšen težek dan, ko mojim otrokom na plan privrejo solze, za trenutek podvomim v svoje učne metode. Vprašam se, če ne bi bilo bolje, da bi jih učila: “Udari nazaj!” in “Užali tudi ti.”.

 

A moje srce mi pravi, da sem na pravi poti. Vest mi nalaga, da vzgojim odgovorne in pozitivne osebe, ki bodo svet okoli sebe spreminjale na bolje. Rada bi, da bi moji otroci odrasli v močne in vztrajne osebe, ki jih ovira in grda beseda ne bo ustavila, temveč jim bo dala še dodatni zagon. In to bi morala biti želja vsakega starša, še posebej staršev zlobnih punc. Ker prihodnost zlobnih punc bo svetla, samo če bodo sodelovale in se podpirale. Če jih naučimo tega, bodo skupaj nepremagljive.

 

Medtem, ko pišem te vrstice, na moji desni in levi ležita prečudoviti deklici, ki (pre)hitro odraščata v pogumni in nepremagljivi dekleti. Vseh solz in bolečine jima ne bom mogla nikoli preprečiti, a na njuni poti jima bom vseskozi stala ob strani. Še več, s skupnimi močmi bomo poskušale prepričati zlobna dekleta, da biti zloben vzame čisto preveč energije. Veliko bolje je biti vesel in pozitiven. Še več, s skupnimi močmi lahko premikaš gore.

Advertisements

Pešbus je zakon!

Včasih so ljudje naokrog hodili peš. Tisti malo bolj bogati so se vozili s kolesom, ampak večina ljudi je pridno pešačila in tu pa tam za daljše razdalje skočila na kakšen voz. Moj tast je peš hodil iz Idrije v Krnice, moj oče pa iz Škofje loke do Gorenje vasi. Noge so bile tisto prevozno sredstvo, ki je bilo najbolj zanesljivo in vedno na razpolago. Danes je situacija popolnoma drugačna. Vsako gospodinjstvo ima najmanj dva avta, otroci pa kolesa, rolerje in skiroje. Če hodiš peš si popolnoma “demode” in kmalu bodo otroci na vse pešce začeli kazati s prstom, ter se jim smejali. Še dobro, da še vedno obstajajo ljubitelji hoje in zanimivi projekti, ki jo vzpodbujajo in obračajo stvari na bolje.

 

Pred tednom dni je drevo na našem vrtu začel krasiti lep moder znak z napisom “Pešbus”. Naša ulica je postala del modre pešbusne linije in točno ob 7:05 se mimo hiše “pelje” veličastno vozilo polno nasmejanih otrok, ki gredo v šolo. In kdo vozi ta slavni avtobus? Mojemu dragemu možu so se izpolnile otroške sanje in je postal šofer. Prejel je sijoč oranžni jopič in svojo modro ekipo vsako jutro varno, zgledno in točno pripelje do šole.

 

S Pešbusom se vozijo otroci prve osnovnošolske triade. V Idriji imamo tri Pešbus proge (rdeča, modra in zelena) in na vsakem Pešbusu je prostora za 6 otrok. Namen projekta je učenje varne udeležbe v prometu, vzpodbuja pa tudi pozitiven odnos do hoje in otroci začnejo dan veseli, klepetavi in pripravljeni na vse izzive. Mar ni super, če lahko dan začneš nasmejan, razgiban, s pljuči polnimi svežega zraka? Izvajanje projekta bo trajalo štirinajst dni, a če vprašate mene, bi ga morali izvajati celo leto. Moj mož namreč najine otroke spremlja do šole vsak dan in trije otroci več mu ne predstavljajo nobenega problema. Še več, otrok sedaj ne priganjava več midva, ampak vedo, da če bodo pozni, bodo zamudili Pešbus. Ta namreč na postajah ne čaka, temveč tako kot ostala prevozna sredstva vozi po voznem redu. Če zamudiš, moraš v šolo sam. Izziv bi predstavljali samo zimski meseci, ko bi bila v slabih vremenskih razmerah pot veliko bolj zahtevna. Velikanske luže, orkanske padavine in nespluženo cestišče bi bili izziv za še tako izkušenega šoferja. Verjetno bi bile zamude v prometu nekoliko večje in zadovoljstvo otrok malo manjše, a prav tako bi se naučili bistvenih komponent projekta – varne in zdrave udeležbe v prometu. In ta je v težkih vremenskih razmerah še bolj pomembna, kot na lep sončen dan.

 

Letošnje leto je do našega šoferja in vozačev zelo prijazno. Pomlad je topla in dežnika še niso potrebovali. Pešbus je prav vsak dan do šole prišel ob 7:25 in to je dalo otrokom priložnost, da se s sošolci še malo naklepetajo in poigrajo preden zazvoni šolski zvonec. Naš šofer pa tudi dobre volje pride domov. Kaj ne bi, ko pa je jutro začel v tako dobri družbi. Zato predlagam, da vsi čim večkrat hodimo peš, se vozimo s “Pešbusom” in se preko poletja morda naučimo voziti tudi “Peškolo”. Naši dnevi bodo bolj zdravi in definitivno bolj pozitivno naravnani. In tega si vsi želimo, mar ne?

Maraton ob zvokih dunajskega valčka

Nov maraton, novo mesto. Zgleda bomo postali ena od tistih družin, ki očetovo strast do teka združuje z mamino željo po potovanju. Jaz se sploh nič ne pritožujem. Dve potovanji na leto mi odgovarjata in na ta način bomo lahko v desetih letih raziskali dvajset evropskih prestolnic. Tokratni Dunaj nas je s svojo eleganco naravnost očaral. V petih dneh smo ga dobro spoznali, se z njim spoprijateljili in se s težkim srcem poslovili. Toliko lepega bi lahko še odkrili!

 

  1. Dan

Pot do Dunaja je kratka in hitra. Mi smo morali ubrati pot čez obvoznico preko Medvedjega brda, zaradi česar se nam je precej podaljšala in ko sem zagledala tablo z napisom “Wien”, mi je v glavi zaigral dunajski valček. Z moderno tehnologijo je bil vstop v mesto enostaven in do izbrane lokacije smo prišli kot bi mignil. Parkiranje v mestu mi sicer še vedno ni jasno, saj se lahko ustaviš in parkiraš kar ob cesti, ampak nikjer ni plačilnega avtomata, ne parkiranih ur. Zato smo raje izbrali zanesljivo varianto in za 5 dni parkiranja na parkirišču plačali manj kot za en dan parkiranja v Ljubljani. Okolica našega apartmaja, ki se je nahajal blizu železniške postaje je bila presenetljivo “turška”. Turške trgovine, turški obrazi in turške navade. Obenem pa moderni bloki, velikanska igrišča in prikupne soseske. 100 metrov do podzemne železnice, McDonaldsa in Hoferja so znak, da smo izbrali dobro lokacijo. Tudi Borut je bil zadovoljen, saj je imel do starta direktno podzemno povezavo, bližnji park pa mu je omogočal prijetno lahkotno rekreacijo.

 

  1. Dan

Ker so potovanja v lastni režiji polna imporvizacije in prilagajanj, sem se odločila, da si najprej ogledamo tisto, kar sem si sama najbolj želela. O Klimtovih slikah sem sanjala že leta in dejstvo, da je galerija, ki hrani kar 20 njegovih del, samo 15 minut hoje od našega apartmaja, je bilo odločilnega pomena, da sem moj klan zvlekla do tja in jih navdušila z moderno umetnostjo. Belvedere je res magičen kraj, ki ti od zunaj in znotraj ponudi pravi blišč avstrijske prestolnice. Medtem ko romaš med dihjemajočimi slikami, opaziš, da še otroci opazujejo z odprtimi usti. A najlepše je prišlo na vrsto takrat, ko smo se na prekrasen sončen dan vsedli na stopnice mogočne stavbe in uživali v pogledu na umetelno dodelan vrt. Medtem, ko smo z blokom v naročju risali vtise in klepetali o doživetem, so se oglasili trebuščki in čas je za bil za makarone s paradižnikovo omako. Če potuješ z maratoncem, ki je glavni kuhar v družini, moraš biti pripravljen na makarone, ki jih ješ za zajtrk, kosilo in večerjo. Temu se reče “carboloading” (nabiranje hidratov), ali v prevodu “kakosemamazredizapetkilogramovvpetihdneh” .

Ker so na maratonskih popotovanjih dopoldnevi rezervirani za kulturo, so popoldnevi namenjeni športu. Obisk športnega sejma in prevzem štartne številke je stalnica, le da smo tokrat poleg našega glavnega tekmovalca dobili še dva majhna. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, sta se Filip in Zoja navdušila nad idejo, da bi tudi ona dva tekla po mestu in številka 2200 metrov ju ni odvrnila od načrtov. Panična mama je sicer nekaj komplicirala, a moževo zagotovilo, da bo tekel z njima in bo vse ok, je umirila strasti.

Zvečer sta se nam na naši pustolovščini pridružila še teta Alenka in stric Dino in dan smo zaključili z romantičnim potepom po centru mesta in obiskom Muzeja glasbe. Tam sta skakanje po glasbenih stopnicah in dirigiranje Dunajskemu simfoničnemu orkestru otroke dodobra utrudila in doma smo popadali v postelje utrujeni, kot bi pretekli maraton.

 

3.dan

Ker sta se otroka ob misli na njun tek zbudila ekstatična, smo ju za pomiritev peljali v Schönbrün. Zunanja temperatura 28°C v senci in 40 sob kulturne dediščine so nas vse dodobra “pomirile” in težkih nog smo se vračali nazaj proti apartmaju. A “eni dobri makaroni” z Bolonjsko omako so nas dobro napolnili z energijo in otroka sta bila na red za svojo tekmo. Če je start iz čudovitega mestnega parka na prvi pogled zgledal romantično, me je pogled na 5000 otrok, kar malo zaskrbel. Še dobro, da imamo tako dobrega tekača v hiši, da je tekmo vzel za prijetno rekreacijo in ju spremljal. Baje ju je vročina precej zdelala, a progo sta pretekla pogumno in si na koncu zaslužila medaljo. Konec teka pred mestno hišo nam je prišel ravno prav, da smo se pridružili znamenitem “Pasta-party”-ju –  zabavi, kjer se pod kristalnimi lestenci, ob zvokih godalnega kvarteta, z makaroni in cesarskim pražencem krepčajo maratonci. Sicer se ob zasoljenih cenah (12€ za majhno porcijo makaronov) verjetno nihče ni dobro najedel, a pri celotnem dogodku gre za druženje, uživanje in motiviranje. Utrujeni od teka, vročine in dolgega dne smo se vrnili v apartma in po večerji (lahko uganete, kaj smo jedli?) začeli s pripravami na glavni dogodek našega potovanja. Geli, številke, čipi, analiza proge so nas zazibali v sen in spali smo kot ubiti – kot bi maraton že pretekli.

 

4.dan

Jutro pred maratonom je vedno nekoliko nervozno. Otroci postavljajo 1001 vprašanje, živci so napeti in vznemirjenje je veliko. Po Boruovem odhodu proti startu smo se povezali z idrijsko ekipo navijačev in uskladili vire spremljanja. Prižgana televizija, računalnik na mizi in telefoni v roki so spominjali na vojaški štab in verjetno smo bili mi bolj nemirni kot Borut, ki je po fotografijah sodeč, užival v zvokih Dunajskega valčka in dobri družbi. Po startu smo analizirali prve podatke in zaskrbljeno opazovali zunanjo temepraturo. Ko je bil Borut čez polovico proge smo se s podzemno odpravili na 40. kilometer proge. Izkušnje kažejo, da je to najbolj problematičen del, sa so tam noge najtežje. Vročina ob progi je bila neizprosna. Mimo nas so tekli izmučeni obrazi in neprestano smo slišali zvok sirene reševalnih vozil. Med iskanjem najmanjše sence so nam iz Idrije sporočili: “Borutu je padel tempo, verjetno je izmučen in morda pride mimo nas v zelo “čudnem stanju”.” Nekoliko zaskrbljeni smo čez nekaj minut le zagledali zeleno majico, črno kapo in brado našega atija. Vročina ga je čisto zdelala, a spodbuda in “petke” so mu dali energijo za zadnja dva kilometra. Na cilju smo se vsi skupaj okrepčali z odličnimi dunajskimi klobasami in enkratno Sacher torto. Ta nam je dala toliko energije, da smo našega tekača odpeljali še v Prater, kjer so se mu z adrenalinsko vožnjo na vlakcu smrti, povrnile vse moči. Tudi otroci so prišli na svoj račun, z vožnjo v velikanskem kolesu in majhnem pravljičnem vlakcu. Domov smo se vrnili pozno, utrujeni kot bi pretekli dva maratona.

 

5.dan

Dan se je pričel z malenholijo zaradi bližajočega povratka in težkih nog. Zato je bil obisk živalskega vrta prava izbira. Pogled na številne moške, ki izmučeni raztegujejo razbolele mišice, je bil prav zabaven. Ravno tako kot pogled na številne mame, ki so svoje utrujene moške pustile pod bližnjim drevesom in so svoje otročiče same vodile mimo pand, koal in pingvinov. Naš maratonec je vse dobro zdržal. Zaradi razbolelih nog ni prav nič “jamral”, in med potjo proti Idriji že preučeval nove maratonske priložnosti. Bomo šli v Benetke ali Firence, Pariz ali London. Vse je odvisno od žreba, finančnega stanja in seveda ženine naklonjenosti do novih pustolovščin.

V zadnjih urah vožnje sem se tudi sama prijetno zasanjala in se spominjala čudovitih izletov s svojimi starši. Naj bo London ali Pariz, meni sta oba všeč. In mojemu možu bom z veseljem stala ob strani 😉

 

Popotovanje od Idrije do Sežane

Sedim v majhni temni dvorani in srce mi razbija kot za stavo. Na sredini dvorane stoji nežno osvetjen eleganten klavir, ki čaka, da se po njem sprehodijo prvi prsti. Punci pridno sedita in z velikimi učki čakata na začetek dogajanja. Nemir v moji glavi je iz minute v minuto večji in sprostim se šele, ko me Ema Nina šepetaje vpraša:”Mami, saj diham pa lahko, a ne?”. Nasmejem se, jo objamem, stisnem pesti za Filipa in si rečem: “Ah, saj je samo tekmovanje.” V tistem trenutku na oder pride majhna deklica in po dvorani se razširi nežna Bachova glasba. Napetost malce popusti in zasanjam se na pretekle mesece in pot, ki nas je pripeljala do sem.

december
Filip si tako zelo želi na “klavirsko tekmovanje”, da smo privolili. Program bo kar zahteven. Naučiti se bo moral štiri nove skladbe, ki morajo biti skupaj dolge približno sedem minut. Navdušenje je zaenkrat veliko in Filip kar potrpežljivo osvaja prve note. Najprej desna roka, nato leva roka, nato obe skupaj. Oh, začetki so tako romantični.

januar
Do konca januarja mora Filip znati cel program na pamet. Skladbe lepo napredujejo, pravkar se je obojeročno naučil igrati še zadnjo skladbo. Občasne frustracije krpamo s sladkimi nagradami in dvome mirimo z dokazi o napredku. Vaj klavirja ni veliko več kot prej, še najbolj utrujajo: zaključek konference v šoli, smučaski tečaj ter šola v naravi. V tem trenutku smo kar oprimistični.

februar
Začeli smo s prvimi delovnimi koncerti. Skupaj s Filipom se na tekmovanje pripravlja tudi deklica Klara in njene pesmi prav popestrijo dogajanje. Vaj v galsbeni šoli je trenutno nekaj več, doma pa vnema upada. Vaje morajo biti natančne, temeljite in premišljene. Starši počasi začenjamo prevzemati vlogo motivatorjev in navijačev, učitejici pa verjetno začenjajo siveti lase. Do konca meseca mora te male glave in male prste spraviti do igranja brez napak. Še dobro, da so kmalu na vrsti počitnice, da si malo odpočije 🙂

marec
Tempo se stopnjuje. Mulčka vedno bolje igrata in prsti tečejo po tipkah kot za stavo. Prijave na tekmovanje so opravljene, a motivacija je začela upadati. Kvaliternih vaj doma je vedno manj, zato je učiteljica Tatjana prevzela pobudo in motivira, spodbuja ter ju vodi. Starši prevzemamo vlogo taksi službe in občudovalcev. Ti trije mušketirji res ustvarjajo čarovnijo.

april
Kdo bi si mislil, da ima vsak klavir drugačen zvok in da se mora pianist s vsakim klavirjem najprej spoznati in spoprijateljiti. Danes se gremo spoprijateljiti z dolgim črnim vragom, ki ima baje malo bolj trd značaj in čaroben zvok. Otrokoma se pozna, da sta že malo naveličana a hkrati vedno bolj vznemirjena. Počasi prihajamo v cilj in vidimo luč na koncu tunela. Prijazna energija učiteljice vse umirja, spodbuja in postavlja na pravo mesto.
“Hvala bogu! Samo še malo, pa bo vsega konec” pravita Filip in Klara. Mi starši, pa si v mislih mislimo isto.

finale
Danes je dan D. Otroka igrata fantastično, potrebno je samo ohraniti mirne živce. Filip pravi, da ga boli grlo, ampak mi to pripisujemo tremi. Tisti tremi, ki dobro načenja tudi starševska srca. Kar smo naredili, smo naredili. Sedaj so vse niti v rokah Filipa in Klare in mi lahko samo sedimo, poslušamo in lovimo svoje srce, ki neutrudno skače iz prsnega koša. Filip se počuti vedno slabše in dobivati začnem občutek, da ne gre samo za tremo. Boli ga glava, grlo, tudi čelo je malo toplo. Še zadnje nakaj minutne vaje, Aspirin, Tatjanino ljubeče spodbujanje in tukaj smo.
Če se ne bom sedaj onesvestila, se ne bom nikoli.

konec dober, vse dobro
Otroka sta fenomenalno odigrala in vsem je padel kamen s srca. Filipu po licih tečejo solze in vidim, da je čisto uničen. Pravi, da bi šel samo spat. Kljub temu, da smo načrtovali zabavo, se poslovimo od ekipe in se odpravimo proti domu. Rezultate dočakamo v postelji, medtem, ko Filipa kuha visoka vročina. Mulčka sta se v leto dni starejši kategoriji odrezala odlično. Prejela sta srebrno in zlato priznanje. Nepopisno veselje prevzame celo hišo in še mali vročični glasbenik ima prešern nasmeh na obrazu.

nekaj dni kasneje
Antibiotiki so opravili svoje delo in pregnali angino. Mladi glasbenik z medaljo okrog vratu načrtuje program za naslednje leto. Pravi, da bo igral Für Elise in Despasito. Presrečna sem, da se je ves trud bogato obrestoval in se obenem sprašujem, ali lahko moje nežno mamino srce prenese še en tak čustveni vrtiljak. Vprašajte me čez kakšen mesec ali dva.

Takšna je naša zgodba o poti na Filipovo prvo klavirsko tekmovanje. Velikorat ste lahko zasledili, da sem pisala v množilniku, ker je za takšno avanturo res potrebna cela ekipa. Kot pri košarki, so nujno potrebni trener, psiholog, fizioterapevt in cela velika navijaška ekipa. In tako kot po košarkarski tekmi, je občutek tudi v naši ekipi fenomenalen. Komaj čakam, da se obrne leto in pride na vrsto nova pustolovščia. Despacito mi že odmeva v oddaljenih kotičkih glave in pravkar sem si začela mrmrati: “m-m-mm”.

Učna leta izumiteljice mame

Veste kaj imajo skupnega Anton Janša, Anton Tomaž Linhart in Josipina Hočevar? Vsi trije so znane osebnosti, ki so tako ali drugače povezane z Radovljico. Pa mislite, da sem tole sedaj povlekla kar tako iz glave? Hvala bogu za Wikipedio, ki mi vedno prijazno in velikodušne postreže s podatki, ki jih iščem. Kljub temu, da sem 8 let hodila v Osnovno šolo v Radovljici, mi je znanja o Radovljici in njenih znanih osebah ostalo bore malo. Glede idrijskih znanih osebnosti pa mi gre precej bolje. Poznam vse od J.A. Scopoli-ja do M.V. Lipolda, od Ivanke Ferjančič, do Jožefa Mraka. Spoznala sem jih skozi zabavne učne urice s svojimi otroki, ki mi nudijo čisto nov vpogled v načine učenja in znanje.

 

V petek je Filip iz šole prinesel klasično domačo nalogo. Na spletu je moral poiskati podatke o znanih idrijskih osebnostih, ter natisniti nekaj njihovih slik. Črno bele fotografije oz. ilustracije starejših gospodov z lasuljami niso bile nič kaj navdušujoče, suhoparne letnice in podatki pa še manj. Spomin me je ponesel na moje tipične domače naloge, ki so ostale v možganih kakšen mesec ali dva, potem pa popolnoma izpuhtele. A Filip je imel drugačno idejo: “Kaj ko bi izdelali znane osebnosti v obliki Lego mini figuric.” Ideja se nam je zdela fantastična in sestavljanju smo se pridružili vsi družinski člani. Z Nikolajem Pirnatom, Stankom Bloudkom, Pasjo grofico in M.V. Lipoldom nismo imeli veliko težav. Vsak od njih je dobil ustrezno barvo las, brke, brado ter oblačila. V roke smo jim dodali še čopič, pahljačo ter kramp in že so bili končani. Hitro smo izdelali tudi dr. Pavlo, Valterja Bončo ter Tanjo Žakelj, z ostalimi pa je bilo nekaj več dela. Arminu Čoraliću smo sestavili klavir, Godbenemu društvu pa pihala. Policijske uniforme, ki smo jih imeli na zalogi smo kar z alkoholnim flomastrom preoblikovali v rudarske. Ivanki Ferjančič smo namesto bule v roke dodali škotske dude, J. A. Scopoliju in Jožefu Mraku pa namesto lasulje na glavo nadeli pokovko. Vse to nam je prineslo ogromno zabave in čudovitih družinskih trenutkov, a kar je najbolj zanimivo, da še štiriletna Ema Nina dobro ve kdo je bila prva učiteljica kleklanja, kdo partizanska zdravnica in kdo je postavil idrijske Klavže. Ve da je Godbeno društvo staro 350 let in da so včasih moški nosili sive lasulje.

 

Veliko ljudi godrnja, da je naš šolski sistem preveč rigiden in so učne metode zastarele. Vedno več staršev se tudi odloča za šolanje na domu. A jaz si te odgovornosti nikoli ne bi upala prevzeti. Zato raje z zabavnimi učnimi uricami doma, otrokom popestrim suhoparno gradivo in se ob tem tudi sama učim in neizmerno zabavam. Tako sem v svojih poznih tridesetih prvič prižgala žarnico z limono ter opazovala kako soda bikarbona in kis povzročita pravo vulkansko reakcijo.  Pod mikroskopom sem prvič opazovala komarjeva krila ter prvič doma ustvarila kristale. Če pogledam naš predal za zabavo v njem najdem vse od natrijevega peroksida, magnetov in žarnic, do baterij ter kompleta za elektrotehniko. Tudi na policah je vedno več zanimivih knjig in na televizorju je vedno večkrat National Geografic namesto Nikolodeona.

 

Moji otroci spoznavajo svet na drugačen način kot sem ga jaz. Jaz jim želim, da bi jim šolska leta prinesla veliko radovednosti, ustvarjalnega raziskovanja ter zabave. Če jim šola zaradi prezahtevnih učnih načrtov in utapljanja v administraciji tega ne bo mogla ponuditi, bom dala vse od sebe, da vsaj malo tega ponudim jaz. Sploh pa sem še mlada in imam pred sabo še kar nekaj let idealnih za osvajanje novih znanj. Stara znanja sem tako ali tako že zdavnaj pozabila 🙂

In Oskarja dobi …..

Ura je tri ponoči in jaz v poltemi sedim na kavču ter gledam televizijo. Skupaj z več miljoni zemljanov gledam Oskarje in občudujem ameriški blišč. Medtem, ko si grizem nohte ob odpiranju ovojnice za najboljšo igralko v stranski vlogi, mi v naročju počiva glava vročične Eme Nine. Podajanje kozarca vode, odkrivanje in pokrivanje ter zbijanje vročine so namreč edini razlog, da sem še pokonci. Pozna se mi namreč, da sem iz leta v leto starejša in energije za ponočevanje ni več. Oskarjem prioriteta hitro pada. A včasih ni bilo tako. Včasih so bili Oskarji resna stvar.

Spomnim se študentskih let, ko sem se Oskarjev veselila kot prvega snega. Zadnja nedelja v februarju je bila vedno rezervirana za posedanje pred televizorjem s prigrizki v naročju in pijačo v roki. Prireditev sem si v celoti ogledala samo enkrat, saj me je tam nekje okrog četrte ure zjutraj vedno premagal spanec. Krivec so bili vedno dolgočasni oglasi, ki so se vrteli vsakih 15 minut in to v nedogled. Tako sem vedno izvedela kdo sta najboljša igralca v stranski vlogi, kdo je najboljši scenograf in kdo najboljši kostumograf, pobegnile pa so mi vse pomembnejše kategorije. Te zmagovalce sem kot vsi ostali smrtniki izvedela iz prvih jutranjih poročil.

 

Najbolj zanimivo je, da se v 20 letih zadeva ni nič spremenila. Še vedno moram čakati do dveh ponoči, da se prireditev začne in še vedno moram kinkati skozi vseh trideset blokov oglasov. Na koncu me bo okrog štirih zjutraj premagal spanec in za zmagovalce bom izvedela iz prvih jutranjih novic. Oskarjev si namreč še vedno ne moreš ogledati “post factum”. Ne moreš se zjutraj zbuditi, si pripraviti dišečo kavo in zajtrk ter v miru pogledati prireditev s časovnim zamikom. Ne, to ni možno, ker potem nihče ne bi gledal oglasov. Tudi preko spleta si prireditve ne moreš ogledati naknadno, verjetno zaradi istega razloga. Včasih so sicer obstajali videorekorderji, a kaj, ko je prireditev dolga čez 4 ure in tega ne moreš spraviti na videokaseto. Danes obstajajo tudi drugačni snemalniki in morda ste ravno vi tak srečnež, da ga imate. Ampak meni zaenkrat ne ostane nič drugega, kot da gledam direktni prenos na kanalu Pro7 in uživam v nemških reklamah. Lahko bi se sicer sprijaznila z ogledom kratkega večernega povzetka na domačem kanalu, a kaj ko se tam izgubi ves čar. Preskoči se rdeča preproga, izrežejo se izvedbe najboljših pesmi in izgubijo vse šale. In po mojem mnenju je ravno to najboljše.

Morda se sprašujete zakaj vsa ta leta vztrajam? Zakaj mi je mar za umeten blišč z druge strani Atlantika? Ker imam res zelo rada filme in všeč mi je počastitev vseh njihovih ustvarjalcev. Zanima me kateri filmi so po mnenju stroke najboljši in če se le da, se potrudim, da si jih ogledam tudi sama. Ko bom stara in v pokoju, si bom ogledala vse. Vseh devetdeset, ki so bili izbrani do danes in še trideset, ki bodo prišli na vrsto do mojega pokoja. Sicer sem si jih približno petdeset že ogledala, a dobre filme si splača ogledati večkrat.

Pravkar se je odvrtela prekrasna pesem iz filma Coco in moje oči že postajajo težke. Še kakšne pol urice bodo zdržale, potem pa bom omahnila v prijeten spanec, v katerem bom sanjala, da sem prejela Oskarja sama, ali pa zaradi vročine nisem mogla na prireditev. Kakor koli že, če slučajno veste kako si lahko v naslednjih dneh ogledam posnetek celotne prireditve, se za informacijo toplo priporočam. Če pa imate snemalnik, ki bi lahko posnel tako dolgo oddajo, vas lepo prosim, da me naslednje leto povabite k sebi na ogled v dopoldanskih urah. Obljubim, da prinesem s sabo prigrizke, pijačo in tisoč in eno zanimivost iz zadnjih 20 Oskarjev.

Naš mali avto

Naš avto je prav čudežen. Samo vsedemo se vanj, pa postanemo čisto drugi ljudje. Otroci postanejo bolj pridni, starša postaneva bolj zabavna in v zraku se prav čuti razigranost.
Verjetno je razlog za to čarobnost dejstvo, da nas vedno pelje na počitnice, potovanja, raziskovanja in avanture. In vse to imamo mi mi najraje. Zato komaj čakam na vsak trenutek, ko se lahko vsedemo v našo “modro kapelico” in oddrvimo novim pustolovščinam naproti.

Naš avto večkrat služi kot spalnica, včasih kot jedilnica in občasno tudi kot kuhinja. Saj veste, da navgator lahko med vožnjo dela sendviče, pripravlja sadno malico, skuha čokolino in še marsikaj. Če samo pomislim, da v mojem otroštvu niti napolitanke nisem smela pojesti v avtu, se moj oče zagotovo obrača v grobu, če slučajno spremlja naše pustolovščine.

Poznate zimzeleno popevko Naš mali avto? No v našem avtu se namesto na strehi, večkrat vozimo v prtljažniku, saj sta tam shranjena dva dodatna sedeža. Tako se lahko na avanture pelje kar 7 oseb, zaradi česar je vse skupaj še posebej zabavno – kot bi se peljali z avtobusom, je pred leti ugotovil naš Filip.

Na dolgih poteh se v našem avtu veliko klepeta, poje in igra, včasih pa tudi ustvarja in dela domače naloge. V zadnjem času opažam, da so otroci prevzeli iniciativo in se igrajo sami, midva z navigatorjem pa lahko mirno klepetava in ti trenutki so naravnost idilični. Verjetno bo kmalu prišlo do situacije, ko bova morala z zombi najstniki na zadnjih sedežih zopet midva vzpodbujati igro in pogovor, a do takrat se prepuščava toku in uživava.

Naša najbolj pustolovska vožnja je bila zagotovo pot v Berlin. Takrat smo temeljito izkoristili vse funkcionalnosti, ki jih nudi naš avto. Po teden dni dolgi avanturi je bil sicer v zanimivem stanju, a nekaj raztresenih bleščic, kapljic lepila, tisoč in en papirček, priljepljen čigumi, morje drobtin, košček sira in suha rezina jabolka zagotovo odtehtajo vse lepe stvari, ki smo jih doživeli. Od takrat je bil namreč avto že večkrat počiščen in ponovno umazan, a spomini bodo ostali za vedno.

Naj še pripomnim, da se čarobnost našega avta vključi šele po prvih petih minutah vožnje. Na ostalih krajših vožnjah je naš avto takšen kot vsi. Otroci so nagajivi, mama je tečna in v zraku se čuti samo napetost. Zato avto najraje pustimo počivati na parkirišču, medtem, ko se po opravkih odpravimo peš. To je dobro za dušo in telo, za avto pa tudi. Kdo pa je rad v družbi sitnih ljudi? Nihče, tudi avto ne 😉