Čarobni adventni čas

Sedim pred bogato okrašeno smrečico, zobam doma pečene piškote in piham v pravkar skuhano skodelico božičnega čaja. Skozi praznično okrašeno okno opazujem padanje snežink in načrtujem seznam prejemnikov božičnih voščilnic. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da naravnost obožujem adventni čas. Zanimivo, da ga kot majhna deklica sploh nisem poznala. V njem sem začela uživati šele kot mama in zdi se mi, da je vsako leto lepši.

Za advent sem prvič slišala, ko mi je prijateljica Katarina pokazala svoj čokoladni adventni koledar. Štiriindvajset okenc s štiriindvajsetimi čokadicami, za vsak dan adventa ena. Zaradi otroške radovednosti so bila vsa paprinata okenca že odprta in spomnim se, kako sva občudovali različne oblike in vzorce. “Uau, osemnajstega bo pa smrečica!” in “Uau, štiriindvajsetega bo pa božiček!”, se je slišalo iz sobe in obema so se se iskrile oči ter cedile sline. Pojedli nisva nobene čokoladice, povohale pa prav vse. Čez nekaj let sem po tisočineni prošnji dobila svoj prvi čokoladni koledar, a je bil tako dragocen, da ga sploh nisem odprla. Zavit v celofan je krasil mojo polico in čuval svojo dragoceno vsebino. Dejstvo, da ga imam, je bilo bolj pomembno od tega, da ga pojem.

Drugih adventnih reči v mladosti nisem poznala. Adventnih venčkov doma nismo izdelovali, jaslice so bile na prepovedanem seznamu, smrečica pa je bila rezervirana za Silvestrovo. Prazničnega dekorja se ne spomnim, prazničnih običajev tudi ne. December je bil samo še en običajen mesec v letu. Bili so časi socializma in praznično vzdušje skorajda ni bilo dovoljeno. Dobro se spomnim zapisa v mojem otroškem dnevniku: “Dragi dnevnik, na današnji dan, pred 1986 leti se je rodil Jezus Kristus in zato ljudje praznujejo božič. Drugi otroci pravkar krasijo smrečice, mame kuhajo praznično večerjo, pri nas doma pa belimo dnevno sobo. Veš dragi dnevnik, moj ati je komunist, zato pri nas božiča ne smemo praznovati.”

Morda mi ravno zato danes adventni čas toliko pomeni. Prav vsak dan bi rada preživela praznično. Morda bo kdo dodal, da je to tudi posledica komercializacije, ki nas prav sili k prazničnim nakupom in nepotrebnemu zapravljanju. A moj advent ni tak. Za njegovo praznovanje ne bom zapravila nič. Za moje praznovanje potrebujem samo nekaj časa, dobro družbo in malo dobre volje. Drugega ne potrebujem.

Prvih dvanajst dni adventa je že za nami in mi smo prav vsak dan počeli nekaj posebnega. Obiskali smo muzej, pekli piškote, okrasili smrečico, izdelovali venčke, krasili okna, pekli parkelnje, šli na koncert, priredili kraljevsko čajanko, izdelovali darila, … Do Božiča nas loči še dvanajst dni in prepričana sem, da bodo tako lepi kot so bili prvi. Dobro voljo imam, najboljšo družbo tudi, samo še čas si moram vzeti. Pa vi, si ga boste vzeli?

Advertisements

Ezona

Pred nekaj dnevi je Zoja s prešernim nasmehom do ušes, stopila skozi vrata hiše in ponosno izjavila, da so danes v razredu dobili novo učenko in ona je dobila novo prijateljico. Deklica Ezona, ki sedi poleg nje prihaja iz tuje dežele in ne govori slovensko, ampak oni dve se pogovarjata, se skupaj igrata in učita. Učita druga o drugi, o svetu in o življenju.

Sama nikoli nisem imela nove zanimive sošolke iz tuje države. Starši nekaterih sošolcev so sicer prihajali iz držav bivše Jugoslavije, a vsi smo bili del bratstva in edinstva in smo si bili enaki. S tujejezičnimi otroki smo se spoznavali šele na morju. Plaža je bila naš svet, kjer smo postali pravi poligloti in vsak dan pri večerji smo ponosno predstavili naš novopridobljeni besedni zaklad. Se spomnite kako smo se pogovarjali? “Eej, greva midva (pokažeš z roko) na ice-cream? Mama (pokažeš s prstom na njo), je dala denar (razpreš dlan in pokažeš denar)”. In smo šli skupaj na sladoled. Veliko iznajdljivosti in truda je bilo potrebnega za osnovno komunikacijo in naši možgani so kar cveteli.

Doma je bilo življenje bolj dolgočasno. O drugih deželah smo se učili samo na zemljevidu in tuje obraze opazovali samo med turistično sezono na Bledu. Tu pa tam je v Radovljico zaromal kakšen azijec, prvega temnopoltega človeka sem videla šele pri 18 letih v Parizu. Velika mesta so res drugačna. Verjetno je bilo v obdobju neuvrščenih zelo zanimivo tudi v Ljubljani. Ko smo se pred kratkim v Berlinu sprehajali mimo bližnjega vrtca, se je majhna skupinica otrok ravno odpravljala na sprehod in med njimi so bili trije temnopolti otroci, trije otroci z bližnjega vzhoda, trije Kitajčki, trije Japončki in trije belci. Si predstavljate kako zanimivo mora biti življenje v takšni skupini? Koliko jezikov in kultur se meša ter pomaga otrokom, da spoznavajo naš svet na čisto drugačen način. Vsi drugačni, vsi zanimivi a hkrati pod kožo vsi enaki.

Naša Zoja zadnji teden pride domov vsak dan nasmejana. Še preden se sploh sezuje, že hiti pripovedovati o svoji novi prijateljici. Pripoveduje o tem kako jo pospremi na stranišče, kako se držita za roke, ko gredo na telovadbo, kako se skupaj igrata, kako ji razloži, če česa ne razume in kako ji pomaga pri domači nalogi. Jaz jo gledam, pozorno poslušam, se veselim njenih novih spoznanj in hkrati obujam spomine na moja otroška prijateljstva. Pri srcu mi je toplo, ker je v naš svet vstopila majhna deklica, ki nam bo prinesla številna nova spoznanja in iskrico, ki bo mojim otrokom pomagala graditi vse naslednje odnose. Naučila jih bo sprejemanja, raziskovanja, deljenja in hvaležnosti. Zato dobrodošla draga Ezona in upam, da je tudi tebi lepo pri srcu, ker imaš tako prijazno novo prijateljico.

Lenoritis

Sama sebe sicer ne vidim kot leno osebo, a kdaj pa kdaj tudi mene z velikimi kremplji zagrabi Lenoritis in me izpusti šele, ko me nekdo “brcne v rit”. Za uspešen boj proti bolezni namreč potrebuješ zavednje, da se te je bolezen lotila in nekoga, ki bo rešil tvoj dan.

Zadnje čase v našem domu vlada prava epidemija Lenoritisa. Ubogi otroci kot zombiji visijo s kavča in bulijo v televizijo, po stanovanju se premikajo v počasnem posnetku in kakšno zelo težko opravilo (kot je na primer umivanje zob) jim požene celo solze po licih. Kar naprej vzdihujejo, negodujejo in moledujejo. Ja, ta Lenoritis je res huda reč. Še dobro, da ne zbolimo vsi hkrati! Pri okužbi je namreč nujno pomembno, da imaš ob sebi zdravega prijatelja – osebo na katero lahko računaš, da ti bo priskočila na pomoč. Moji otroci lahko vedno računajo na naju z možem, a obratno na žalost ne gre. Zato včasih za pomoč prosiva drug drugega, včasih pa pomagajo celo druge ljubljene osebe. Jaz včasih za brco prosim prijateljico, drugič svaka, včeraj pa mi je prvič na pomoč priskočil tudi moj sin. “Če sem moral jaz iti na karate, moraš tudi ti na Tai- chi!”, je odločno rekel in jaz sem šla. Seveda sva se oba imela super, a pravijo, da je tudi pri teku najtežji del to, da obuješ teniske. Treba se je lotit.

Do težave pride takrat, ko si sam in pomoči ni od nikoder. Pri meni takrat na vrsto pride moj alter ego “Turbo Maša”. V primeru hude oblike Lenoritisa si zamisli turbo projekt / pospravljanje / kuhanje in me gnjavi, dokler ne naredim nekaj produktivnega. Do problema pride edino takrat, ko gnjavi tudi vse ostale člane družine. Lahko si predstavljate, da zato pri nas doma ni preveč priljubljena.

Ampak na koncu koncev, znan rek pravi, da delo osvobaja in jaz se s tem čisto strinjam. Po dobro opravljenem delu se vsi počutimo veliko bolje, kot takrat, ko dan preležimo na kavču. Ergo, eno brco v rit pošiljam vsem tistim, ki se vas “nekaj loteva”, vse tiste močno okužene pa vabim k sebi domov. Turbo Maša ima eno super idejo 😉

Moja sveča je večja kot tvoja

Vas zanima kaj pravkar počnem? V pokrovček kozarca za vlaganje vrtam luknjico in upam, da se ob tem ne bom porezala. V kozarcu na desni me čaka nekaj storžev in drugih jesenskih plodov, na levi pa staro olje od pečenja. Še vezalko potrebujem in bom končala. Se vam morda že sanja kaj bom ustvarila? Okolju prijazno svečo seveda! Letos sem se namreč odločila, da ob dnevu spomina na mrtve, ne bomo prižgali nobene plastične sveče. Mojim otrokom bi namreč rada prihranila čim lepše okolje in tona izgorele plastike k temu prav nič ne pripomore.

Kar žalosti me, ko navkljub številnim akcijam ozaveščanja o škodljivosti sveč, še vedno vidim trgovske police iz katerih sveče hitijo v nakupovalne košarice hitreje kot rečeš keks. Kot bi bila sveča nek statusni simbol. Na našem grobu je 15 sveč ergo to si lahko privoščimo. Ali še huje. Na našem grobu je več sveč kot na vašem, kar pomeni, da imamo naše preminule bolj radi kot vi. Kakšna traparija! Meni grobovi prekriti s svečami povedo samo to, da ne znamo ravnati z okoljem in ceno bodo plačevale vse generacije za nami.

Zelo mi je všeč židovsko izkazovanje pozornosti. Ko obiščeš grob, tam pustuš kamenček. Ampak to ni isto. Kamenje si lahko privošči prav vsak in deset kilogramov kamnov ne zgleda preveč atraktivno. Poleg tega se izpod kupa ne bi videlo prelepega dragega marmornatega groba in vseh nešteto rož. Teh je vsako leto več. Na trenutke se mi zdi, da je na pokopališču tako, kot bi eksplodirala cvetličarna. In to silno cvetje drugega novembra pomrzne in roma naravnost v smeti. No vsaj okolju ni neprijazno in morda nekje na kakšnem kupu gnije v kvaliteten kompost. Seveda ne smem pomisliti na to kako so te cvetlice prišle do našega pokopališča.

Ampak saj razumem. Ljudje potrebujemo nek ritual. Neko duhovno odvezo. Nekaj kar nas poveže z drugim svetom. Tudi meni je všeč, ko prižgem ogenj. V tem je nekaj prvinskega in prav čutim kako povezuje družino, sokrajane, narod. Na pokopališču se namreč ljudje pozdravijo, objamejo in poklepetajo. Na dan privrejo stare zgodbe in anekdote. Če zgodbi dodamo še čaj in pečen kostanj lahko zaključimo, da je 1. november prav lep praznik.

Mi bomo letos poleg nekaj doma okrašenih kamenčkov s seboj nesli tudi našo prvo doma narejeno svečko. Privoščili si bomo tudi kostanj ter topel čaj in upam, da se nam bo skozi dobre stare zgodbe ogrelo tudi srce.

“Binge-watch”-anje

Včeraj sem šla spat ob pol štirih t.j. pol štirih ponoči. Ne, nismo bolani, otrokom ne rastejo zobki, niti ne trpim za nespečnostjo. Nisem niti slikala, niti delala. Razlog je čisto bolj uživaški. Z možem sva prav nespodobno “binge-watch”-ala angleško nadaljevanko in se ob tem prav dobro zabavala.

Na žalost beseda “bing-watch” še nima pravega slovenskega prevoda, čeprav je nadvse trendovska. Leta 2015 je bila po izboru slovarjev Collins celo izbrana za angleško besedo leta in označuje neprekinjeno, večurno gledanje televizijske nadaljevanke. S takim “maratonskim-televizanjem”, lahko v enem oz. nekaj večerih pogledaš celotno sezono priljubljene serije. Zanimivo je, da na tak način gledanja nadaljevank, tv junaki postanejo skoraj družinski člani. Njihova zgodba je veliko bolj doživeta in čustva ob gledanju veliko bolj intenzivna. Mene takšno “tv-lumpanje” spominja na branje dobre knjige. Saj poznate tisto, ko ura tiktaka in se listi knjige kar sami obračajo. Zgodba je napeta in čeprav je do konca še pol knjige, veš da jo boš še danes prebral do konca. Podoben občutek je ob neprekinjenem gledanju dobre tv nadaljevanke. Čeprav je ura skoraj tri ponoči, enostavno moraš pogledati finale. Druge možnosti enostavno sploh ni 🙂

Nov način gledanja televizije omogoča predvsem nova tehnologija in produkcijske hiše, ki verjetno prav uživajo v lansiranju vsebin “on demand” (na zahtevo). Kdo bi sploh še gledal poročila in stoprvo ponovitev filma iz devetdesetih. Preko spleta je na voljo poplava čisto novih kvalitetnih vsebin. Tv serije tako postajajo vedno bolj “in”. Za njih je namenjenih vedno več sredstev in vedno več znanih igralcev se odloča za igranje v njih. Pravijo, da ne bo več dolgo, ko bodo po popuarnosti celo prehitele filme. “Nadaljevankanje” je tako vedno bolj popularno in kmalu nedeljski večeri ne bodo več zasedeni za družinski ogled novega dela priljubljene serije. Za “tv-maratonanje” bomo potrebovali cel dan.

Spomnim se, kako smo včasih cel teden nestrpno čakali na novi epizodi nadaljevanke Pesem ptic trnovk in Vrnitev v paradiž. Ob osmih zvečer smo se parkirali pred televizijo in z odprtimi usti uživali v seriji. Danes pri nas doma tega ni več. Ker večurno gledanje televizije za otroke (in če smo iskreni tudi za odrasle) ni zdravo, nadaljevanke zaenkrat odpadejo. Raje si pripravimo filmski večer in si s pokovko v roki ogledamo kakšen dober film. Skupno uživanje v nadaljevankah bo moralo počakati še kakšno leto ali dve, ali pa bo prišel na vrsto kakšen praznični dan, ko bomo v pižamah zaviti v oddeje, napeto spremljali tv junake in njihove zgodbe ter pritiskali na pavzo samo takrat, ko bo koga tiščalo lulat, ali bodo zakrulili želodčki.

Do takrat so napete nočne tv aktivnosti rezervirane samo za naju z možem. Pivo v roki in čips v naročju ter 4 ure “pretelevizanja” nekajkrat na leto prav dobro dene. Kot bi skupaj v objemu brala napeto knjigo. Sama, malo poredna, v zelo dobri družbi enkratnih tv-junakov.

Berlinska avantura

Ko se je Borut lansko jesen prijavil na Berlinski maraton, je bila celotna zadeva še tako daleč, da se z njo sploh nisva obremenjevala. Še več, zdelo se nama je, da bomo doživeli naravnost pravljično dogodivščino. A meseci so bežali in v možganih je vedno bolj odmevalo: “Uff, Berlin, Berliiin, Berliiiin”. Že dokaj kmalu sva se sicer odločila, da zaradi velikega rizika odpovedi (možnost poškodbe, bolezen otrok, slabo vreme,..) odpotujemo z avtom. Nekje v začetku julija sva rezervirala tri nočitve v Berlinu, ostalo pa še tri dni pred odhodom ni bilo določeno. Tako smo se odpravili čisto v stilu “roadtrip”-a. Pot sva izbrala glede na vreme, prenočišča pa sva rezervirala kar na spletu, med vožnjo v avtu. Takšna vrsta potovanja ti da veliko svobode, kar pri potovanju z otroki veliko pomeni. Že to, da moramo prevoziti 2400 kilometrov, je bil velik izziv. Zato z detajli nisva komplicirala in se raje prepustila nepozabni pustolovščini.

 

Ker naju je najbolj skrbelo, kako bodo otroci zdržali vožnjo na tako dolgi poti, sva jo razdelila na 3 kose. Prvi dan smo se zapeljali samo do Radovljice in si tako skrajšali pot naslednjega dne. Babi Saša je tudi prijazno napolnila naše zaloge in naslednji dan smo s polnimi košarami dobrot že ob 9ih zjutraj zapeljali skozi Karavanke. Po dveh urah vožnje smo se ustavili na bencinski črpalki sredi Avstrije, kjer je bil glavno presenečenje sneg. Sicer ga je bilo samo za vzorec, a to nas ni zaustavilo pred kepanjem. Po odličnem kolaču in čisto predragi vodeni kavi smo se se odpravili naprej proti mestecu Grassau, kjer smo lani jeseni sodelovali na okoljevarstveni konferenci AlpWeek. Piknik poleg cerkvice je služil kot super priložnost za obujanje spominov, lepo urejena čutna pot, pa za malo miganja in razbistritev možganov. Vreme nam je bilo naklonjeno in do Nurnberga ni bilo niti ene kaplje dežja. V to čudovito mesto smo prišli v popoldanskih urah, kar nam je omogočalo, da smo se po zgodnji večerji, še sprehodili skozi starodavno mestno jedro, poslušali koncert na trgu in povečerjali v hotelu. Tudi hotel je bil svojevrstna dogodivščina, saj je bil lociran v obnovljenem srednjeveškem gradu, ki strumno bdi nad celim mestom. Čeprav je bil v njem občutek kot bi živeli v Bradavičarki*, razburjenje ni dolgo trajalo. Vsi utrujeni smo namreč popadali v posteljo.

 

Naslednji dan smo se najprej nameravali še malo potepati po Nurnbergu, a hladno jutro in meglice so nas prepričali, da smo proti Berlinu odrinili že zjutraj. Ampak avta smo bili že od prejšnjega dne precej naveličani in kar nismo in nismo mogli pričakati Berlina. Med kratkim postankom na umazanem parkirišču smo se najedli babičinih dobrot, pretekli dvajset krogov okrog avta in hitro oddrveli naprej. Nemške avtoceste so glede širine in kulture vožnje res super, a kaj ko je v obnovi toliko kilometrov, da se vožnja hitro razpotegne iz petih ur na sedem. In ko ti znak kaže, da imaš do cilja samo 400 kilometrov, moraš imeti na zalogi veliko animacije. Tablice in telefoni otroke animirajo maksimalno uro in pol, ostalo gre pa tako kot včasih. Pri nas imamo v “avto torbi” vedno papir, barvice, flomastre, škarje, lepilo in cel kup nalepk. Sicer po takšnem ustvarjanju v avtu zavlada “zanimiv” nered, a dobra kreativna energija odtehta še tako mukotrpno čiščenje.

Ne vem kaj nam je dejansko pomagalo na tako dolgi vožnji – so bile to barvice, ali petje, lepilo ali knjige, ampak otroci res niso “jamrali”. Samo vsake pol ure so vprašali: “Koliko časa se bomo še vozilii?”. In ob prijaznem, “Samo še tri urice”,se niso prav nič pritoževali.

 

V Berlin smo prispeli že ob 15:00, kar nam je omogočalo, da smo se sprehodili do Brandenburških vrat, Tiergartna, Potsdamskega trga in ne nazadnje najbolj pomembnega Expo-ja, kjer je Borut prevzel svojo štartno številko in navodila za dan tekme. V hotel smo se vrnili s podzemno železnico, ki je bila hitra, točna in čisto po pričakovanjih umazana ter glasna.

 

Sobota je bila kljub slabi vremenski napovedi sončna in nam je omogočila super potepanje po mestu. Ker je bil ta dan ravno rojstni dan Eme Nine, smo ji najprej kupili darilce, nato pa obiskali prirodoslovni muzej. Čeprav bi si sama verjetno raje ogledala Ishtarska vrata v Pergamonovem muzeju, ali šla pozdravit Nefreteto, so bili dinozavri čisto okej. Če potuješ z otroki, se moraš namreč sprostiti in uživati v njihovih doživetjih. Tako je bila sobota njihov dan – vključno z jabolčno pito s svečkami, prskalicami (ki sem jih prinesla od doma) ter hitro prehrano v hitrih restavracijah. Če sem čisto iskrena, smo v “fast fudih” jedli večino naših obrokov. So namreč hitri, relativno poceni in veš, da bo hrana otrokom všeč. Prednost takšnih restavracij je tudi to, da se jih otroci v enem tednu tako prenasitili, da od povratka naprej prosijo samo za zelenjavno juhico.

 

Čeprav smo bili v soboto že ob sedmih v hotelu, smo bili utrujeni. Borut je potreboval malo počitka in čas za razne priprave na maraton. Jutro je tako še prehitro prišlo in kar malo smo bili razočarani, da se je vreme pokvarilo. V rahlem dežju je tek sicer čisto prijeten za tekača, za navijače pa na žalost ne. Prav tako so se ceste spremenile v pravo drsalnico in še pred štartom smo vedeli, da bo tekma težka. Berlinski maraton je drugače poznan kot najhitrejši maraton. Na njem so bili postavljeni vsi svetovni rekordi zadnjih let in organizatorji so imeli tudi letos velike ambicije. A letos na žalost ravno zaradi slabih pogojev novega rekorda ni bilo. Z otroci smo v času tekme bivakirali v hotelu in jo spremljali preko televizorja, Borutu pa sledili preko mobilne aplikacije. Uro in pol dolgo čakanje na startu, slabo vreme, spolzka cesta in prevelika množica tekačov mu na žalost nista omogočila izboljšanja svojega najboljšega rezultata, a pogled na očeta, ki dva kilometra pred ciljem priteče mimo kot rožica, da petko in te objeme, je poplalo vse neprijetnosti. Po vseh končanih formalnostih in kratkemu počitku v hotelu smo uspeli našega ne preveč utrujenega maratonca celo prepričati v sprehod in ogled enkratne razstave v Menschen muzeju. Kljub temu, da so se vsi mimoidoči zaradi utrujenosti sprehajali kot roboti, so bile Borutove noge samo malo trde, a po pravici povedano, so bile od vsega pohajanja trde tudi naše.

 

Zadnji dan v Berlinu je bil namenjen Legolandu in pripravah na pot domov. Čeprav smo imeli pred seboj načrtovane še tri dneve avantur, nas je srce klicalo domov. Promet proti domovini je bil natrpan, vožnje so bile bistveno daljše od načrtovanih, zato smo prav hlepeli po domači postelji. Hitra nočitev v prisrčnem mestecu Hilpolstein in dober zajtrrk sta bila ravno to, kar smo potrebovali do doma. Na poti smo se ustavili samo na kratkem pikniku v bližini Chiemsee-ja in večerji pri babi Saši. Kljub možnosti prenočitve, smo se hitro napokali v avto in v poznih večernih urah prispeli domov. Utrujeni in polni vtisov smo poklepetali z domačimi, se skupaj stisnili v posteljo in bili veseli, da je naša pustolovščina za nami.

 

Po enemu tednu prepisovanja šolskih zvezkov, pranja perila in urejanju vtisov, se že začenja porajati vprašanje: “Kam gremo naslednjič.” Borut pravi, da se je že pomladi prijavil na maraton v Londonu. Ali bo izžreban, bo izvedel še ta teden. A s to potjo se sploh ne obremenjujem, saj je še takoooo daleč 🙂

Košarkar naj bo

Košarka je od nekdaj eden mojih najljubših športov. Televizijske prenose sem gledala skupaj z očetom in glasno navijala za Petrovića, Kukovića in Rađo. Tudi vsi moji prijatelji so igrali košarko. Spomnim se toplih poletnih večerov preživetih ob košarkarskem igrišču. Medtem, ko so fantje razkazovali svoje akcije in mišice, smo se punce hihitale in se z njimi bežno spogledovale. Moram priznati, da je bila v zadnjih letih košarka na stranskem tiru, a je v zadnjem tednu v mojem srcu zasedla novo, prav posebno mesto. Obudila je mojo vero v ljubezen naroda. Majhna ekipa iz majhne države je namreč v manj kot mesecu dni uspela odpreti srca dvema miiljonoma bratov in sester ter nas povezati v eno.

 

Verjetno v Sloveniji ni kolumnista, ki ta teden ne bi pisal o košarki. Dejstvo je, da so se nas naši košarkaši dotaknili, nas dvignili na noge, dobro pretresli in nas povezali v eno veliko srce. Če še pred enim tednom nisem vedela kdo je Luka Dončič, se danes lahko pohvalim, da vem vse o njem, njegovem očetu in njegovi idrijski preteklosti. Če sem še pred enim tednom mislila, da je Kokoškov prispodoba za slovenskega igralca, danes poznam vse spletne “meme-je”, ki se šalijo glede njegove bogate obrazne mimike. Vsi spletni mediji, tako slovenski, kot tuji so zadnje dneve preplavljeni s košarko. Nadvse zabavni twiti, duhovite anekdote, lepi spomini, srčne izpovedi – pozitivnim vsebinam ni ne konca ne kraja. Vsak dan znova napolnijo naše kanale in mi jih pijemo, žejni pozitivnih, čustvenih, ljubečih, ponosnih, radostnih in srčnih izlivov. Pa čeprav se še vedno najde peščica črnogledih, ki prav pod mikroskopom iščejo slabe stvari, se prav čuti, kako se jim kotički ustnic vihajo navzgor in če hočejo poskrbeti za svoj črnogledi sloves, se morajo prav potruditi, da sproducirajo kritiko ali dve. Če ne drugače, se da vedno “pošimfati” vsaj vreme in to zadnje dni res ni bilo na naši strani.

 

Sprašujem se, zakaj nas tudi drugi dogodki tako ne povežejo. Zakaj nas recimo ne povežeta glasba ali poezija, dobri ekonomski kazalci, lepi zapisi, srčna sporočila, pozitivne informacije. Prav ničesar se ne morem spomniti, kar bi narod povezalo, kot ga je naša prekrasna košarkarska ekipa. Razen naravne katastrofe. Pravijo, da se v takšnih primerih rodi nova ljubezen. Takrat odpremo srce sosedu in si stopimo nasproti. Takrat se narod poveže in skupaj začne premagovati ovire. In ker si naravne nesreče nihče ne želi, vodi pot do lepe prihodnosti, toplih odnosov in srčnih sosedov očitno preko košarke.

 

Pred leti je ravno košarka Idriji prinesla nepozabne čase in morda jih lahko kmalu spet. Zato bo verjetno najbolje, da kupimo žoge našim otrokom in jih usmerimo v košarko. Še bolje, igrajmo se še mi in skupaj sanjamo o lepi (košarkarski) prihodnosti. Mar ni lepo biti del tako velikega skupnega srca? Hvala našim fantom, da so nam to pokazali. Naj prosim čim dlje traja.