Moja prijateljica Knjiga Debeluška

Ste že prebrali knjigo Moj prijatelj Piki Jakob? To je moja najljubša knjiga, saj me spominja na moje prve bralne korake. Brala sem jo, ko sem bila stara 6 let, skupaj z očetom, vsak večer preden sem šla spat. Prigode malega medvedka so me od “Francoske solate” do “Mačka, ki žvižga” spodbudile k osamosvajanju in me popeljale na čudovito pot knjige. Piki je še danes pri nas doma na polici in družbo mu delajo številni junaki iz drugih otroških knjig. Čeprav je že precej obrabljen in tu pa tam malo strgan, ga velikokrat primemo v roke in se skupaj nasmejemo njegovim prigodam.

Od Pikija me je pot peljala do Finžgarjeve bralne značke. Nekatere knjige so mi bile bolj všeč, druge manj, ampak po koncu šolskega leta je vedno prišel čas počitnic, ko je na vrsto prišel Miki Muster, Erich Kästner in zbirka Pet prijateljev. Popoldnevi ob knjigi so bili neprecenljivi, saj je bila moja edina skrb, kako se prestaviti iz boka na trebuh in čez pol ure preko drugega boka na hrbet. Čas pubertete je prinesel ljubezenske romane in spomnim se, kako sem včasih na šolski dan, do štirih zjutraj brala romane Victorie Holt in sanjala skupaj z revnimi učiteljicami, ki so se zaljubile v bogate grofe. Včasih je kakšna knjiga zaromala tudi pod šolsko klop in branje se je nadaljevalo, dokler se ni obrnila zadnja stran in sta bila junaka srečna do konca svojih dni. V Gimnaziji je na vrsto prišla resnejša literatura in prebrali smo veliko svetovnih klasik. Takrat se mi je pri branju pridružila tudi moja mami. V tistih čudnih letih pubertete, ko so starši čisto nerazumni in se mladi na vse možne načine upirajo, je bila knjiga najina vez in velikokrat sva o njej razpravljali ure in ure. Na fakulteti je prišel čas za strokovno literaturo, ko pa je nastopila služba, se je na knjižnih junakih nabiral prah in zaman so čakali name. Še danes me na knjižni polici čaka kar nekaj knjig, ki sem jih takrat z velikimi očmi kupila, a nikoli prebrala.

Danes za resno branje na žalost ni več časa. S prijateljicami si sicer želimo ustanoviti knjižni klub, kjer bi se spodbujale k branju in si delile čudoviti svet knjige, ampak zadeva nam gre bolj slabo od rok. Po napornem dnevu, se namreč že po eni prebrani strani oči začnejo zapirati in premaga nas svet sanj. Zato zadnje čase berem predvsem otroške knjige. Skupaj z otroci se vsak večer potopim v čarobni svet domišljije in skupaj neskončno uživamo. Poleg Pikija nam je najljubša Julia Donaldson, ki jo prebiramo iz dneva v dan.

Čeprav si mislim, da bom morala na dobre knjige še dolgo čakati, gre čas hitro naprej. Pred kratkim se je na samostojno knjižno pot podal moj sin, s katerim vsak večer potrpežljivo prebereva stran ali dve. Trenutno so na vrsti Smrkci, ki ga nasmejejo in spodbujajo, da čimprej samostojno odkrije svet, v katerem nobena ura ni dolgočasna. V svet, ki je tak kot si želiš, da bi bil, edinstven in samo tvoj. In še preden bi lahko rekel “Keks”, bodo otroci v srednji šoli in skupaj bomo brali zahtevnejše knjige ter ob skodelici kakava razpredali na dolgo in široko. In krog se bo vrtel okrog in okrog, knjige pa bodo ostale na policah, vedno na voljo, da se razkrijejo novemu bralcu in ga popeljejo na čudovito pot.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s