Horuk v nove zmage

V zadnjem času se pri nas veliko pogovarjamo o zmagi. O njenem pomenu razpravljamo medtem ko navijamo za Tino Maze in Petra Prevca, se igramo Človek ne jezi se in tekmujemo na matematičnem tekmovanju ali karateju. Kdo je zmagovalec in kdo dobi medaljo sta dve čisto različni zadevi, a kako to razložiti majhnim mulčkom s solznimi očmi in veliiiko željo v srcu.

Doma smo se o zmagi začeli pogovarjati ob družabnih igrah. Otroci bi vedno radi zmagali, kar pomeni, da bi radi prvi prišli na cilj. In jaz jim vedno govorim, da je pot tista, ki je pomembna. V igri zmagamo vsi, saj se družimo, zabavamo in se imamo lepo. Zato ni važno kdo prvi pride na cilj. In medtem ko se Filip vedno veseli vsake šestice na kocki in si brunda “Zmagal bom, zmagal bom!”, mu Zoja zavzeto ponavlja moje besede.

Ampak z vstopom v šolo je postala zadeva bolj resna. Pri tekmovanju iz matematike prvi trije prejmejo priznanje, pri karateju prvi trije dobijo medaljo. In medtem, ko zopet zavzeto razlagam, da imata časa za medalje še celo življenje in da je sedaj pomembno, da sodeluješ in se zabavaš, mi kot bumerang nazaj prileti vprašanje: “Zakaj pa Tina ni vesela, če ne dobi medalje. A se ni zabavala, ker je sodelovala?”. In potem se popraskam po glavi, globoko vdihnem in odgovorim: “Tina je že velika punca in pri njej je dobra uvrstitev zelo pomembna. Ko pa je bila majhna deklica, se je med smučanjem in tekmami prav gotovo zelo zabavala.”

Jaz kot majhna deklica nisem nikoli v ničemer osvojila medalje. Vedno sem bila nekje na zlati sredini. Pravzaprav sem v vrtcu dobila smučarsko bronasto medaljo, ki po je bila iz kartona in dobili so jo vsi nastopajoči. Ampak jaz sem bila na mojo kartonasto medaljo zelo ponosna in še dooolgo časa je krasila mojo steno in me spominjala na moj velik dosežek. Bila sem namreč ponosna, da sem nastopila, s svojimi prevelikimi smučkami odpeljala celo progo in prišla na cilj k mojim prijateljem. Na naslednjo medaljo sem morala čakati celih 20 let, pa še to ni tista tipična športna medalja. Dobila sem Prešernovo nagrado za raziskovalno delo v motnjah srčnega ritma.

In tako mojim otrokom z mojima dvema “medaljama v žepu” razlagam, da sem tudi brez medalje vedno rada sodelovala pri številnih aktivnostih in krožkih. Da sem se tam telo zabaval in že samo druženje in udejstvovanje mi je bila največja nagrada.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s