Ko mamino srce pade v hlače

Mamino srce je neverjetno. Poleg vsakodnevnega utripanja tudi trepeta, tu in tam poskoči, se včasih za trenutek ustavi in takrat, ko je najhuje pade vse tja to hlač. Saj poznate tisti občutek, ko se otrok spotakne in pade. Ali pa tistega, ko otrok naredi prve korake. Pa tistega ob prvem porazu ali prvi zmagi. Mamino srce ima tisoč stanj, ki so odraz tisočerih trenutkov, ki jih opazuje. Včasih je žalostno, drugič nemirno. Včasih je radostno in drugič prestrašeno. In takrat, ko je res hudo, se svet ustavi in sliši se samo glasno razbijanje tam spodaj nekje na dnu duše. Meni se je pred kratkim srce dobesedno ustavilo, padlo globoko v hlače in še danes se mi zdi, da se ni povsem vrnilo na svoje mesto in se umirilo.

Bil je povsem običajen dan, ki se je začel z nizko vročino in končal z lučkami na reševalnem vozilu. V nekaj kratkih urah, ki so se vlekle kot sušno leto, sem shujšala pet kilogramov in se postarala za pet let. Moje srce je šlo skozi pet faz in prav vsaka je povzročila, da je bilo kot Big Ben ob kraljevski poroki.

PANIKA
Ko se stvari začnejo odvijati narobe, se telo pomakne v neko obsedeno stanje. Srce divja, roke se tresejo, možgani pa hitijo sto kilometrov na uro. Vse se odvija v počasnem tempu in vse reakcije so avtomatske.

STRAH
Po prvi paniki nastopi strah in občutek nemoči. Takrat veš, da ne moreš narediti ničesar več in lahko samo čakaš, da se stvari razpletejo same od sebe. Vsi čuti so napeti in srce trepeta in čaka. Čaka na dober rezultat.

EVFORIJA
Ko veš, da je vse v redu, da je bila tokrat usoda na tvoji strani je olajšanje nepopisno. Takrat objemaš, poljubljaš, se zahvaljuješ angelom in srce skače od sreče.

UMIRITEV
Ko se telo počasi umiri in srce normalno bije, nastopi utrujenost. Tista utrujenost, ko si preveč utrujen, da bi spal, pred očmi pa se vrtijo slike preteklih dogodkov. Vsake toliko nazaj prileze tudi strah pred tem kaj bi se lahko zgodilo in srce spet malo vztrepeta. Na koncu sanje prevzamejo telo in počitek prinese mir.

HVALEŽNOST
Dnevi minevajo in spomini rahlo bledijo. Življenje se počasi vrača v stare tirnice. Srce mirno bije in občuti velikansko hvaležnost. Hvaležnost, da lahko naprej bije, včasih trepeta, tu in tam poskoči in se morda spet kdaj za kratek trenutek ustavi.
Vsak večer, ko poljubim svoje otroke in jim zaželim lahko noč, se zahvalim angelčkom, da pazijo nanje. Obenem pa se zahvalim mojemu srcu, ki ima v sebi moč, da naredim za svoje otroke vse. Z njegovo močjo lahko premikam gore, zaustavim reke in poletim celo do lune. Do lune in nazaj. Ja, lepo je biti mama. In lepo je imeti mamino srce.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s