Kdo je tukaj šef?

Pred nekaj dnevi me je Zoja ljubko vprašala: “Mamiii, kdo je tukaj šef?”. “Kako to misliš?”, sem ji odvrnila. Še bolj radovedno je dodala: “Ja, kdo je šef v naši družini?” Nasmehnila sem se in ji odgovorila: “Ja, saj veš kdo. Mami in ati.” “Ne, pa ne.”, je navihano rekla. “Samo ati je. Ati je šef v naši družini.” In jaz sem se samo zasmejala. Vsakdo potrebuje svojega šefa in meni je čisto všeč, če je to naš ati 🙂

Biti šef je velikokrat nehvaležna vloga. Še posebej doma. Vedno si tisti, ki teži in nerga. Tisti, ki postavlja meje. Tisti, ki prekine zabavo ravno v trenutku ko je najlepše. Si vzrok številnih vzdihov in neskončnih solza. “Pospravi sobo! Dovolj gledanja risank! Naredi domačo nalogo! Pripravi mizo! Pospravi za sabo! Nehaj se tako obnašati! Bodi prijazen do sestrice! Ne, ne smeš vsak dan jesti Čokolinota!”, so samo nekateri izrazi, ki jih šef družine izreka vsak dan večkrat, kot nekakšno mantro v meditaciji. A te besede nikoli ne prinesejo miru in olajšanja, pač pa zavijanje z očmi, ugovarjanje in včasih celo loputanje z vrati. Beseda “prosim” začuda nima čisto nobenega učinka in šele oster glas, mrk obraz in obljuba kazni najde pravi odziv.

Nekoč mi je sodelavec rekel, da petek nikakor ni najboljši dan v tednu, ker se takrat šele prava služba začne. Vikend z družino je veliko bolj naporen kot cel teden dela. In čeprav je bila takrat to šala, vem, da je bilo v njej veliko resnice. Biti dober starš pomeni biti dober šef in to ni niti pod razno enostavno. Moraš biti ljubeč in potrpežljiv a obenem strog in vztrajen. Moraš biti srčen in topel a hkrati zahteven in neomajen. In na dober dan to še nekako gre, a kaj narediti, ko pride slab dan in nisi niti najmanj potrpežljiv, otroci pa so kot bi ušli iz živalskega vrta. Takrat živci pokajo, jeza se nabira, glas rohni in skozi ušesa začne pihati.

Sama sem ob takih dnevih presrečna, da imam ob sebi še enega šefa. In to ne zato, da bi udaril po mizi in rekel glasni :”Dovolj!”. Ravno nasprotno. Na tak dan se samo spogledava in veva, da nam nagaja luna, ali vremenska fronta, ali pa oboje. In takrat se umiriva, nasmehneva in zbereva najine mulčke na kup. Umirjeno jim rečeva: “Mi smo dužina in danes je za vse težek dan. Zato je prav, da si še bolj pomagamo, da še bolj držimo skupaj in smo skupaj nepremagljivi.” Takrat skupaj pospravimo, skupaj naredimo domačo nalogo, spečemo palačinke in pogledamo kakšen dober film. Tako dan poln kislih limon spremenimo v odlično limonado.

Včasih sem mislila, da je vzgoja sestavljena iz poljubčkov, objemov, smeha, veselja in čarobnih trenutkov. Tu pa tam kakšen resen pogovor in poglobljena razlaga problema naj bi bila za dobro vzgojo dovolj. A danes vidim, da vse ni tako enostavno. Biti dober starš ne pomeni biti najbolj priljubljen starš. Zahteva veliko več. Zato sem presrečna, da sva v naši družini vedno dva šefa. Ker v dvoje je lažje, lepše in vsekakor boljše.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s