Za zaprtimi vrati

Veliko raje se sprehajam po mestu kot po naravi. Rada opazujem velike izložbe, nenavadne hiše in zanimive obraze mimoidočih. Še posebej rada pa pa opazujem različne utrinke življenja v hišah ob poti. Verjetno je to zato, ker sem otrok mestnih staršev in smo raje kot rožice in metuljčke skupaj opazovali utrip mesta.

Na podeželju je velikih izložb malo, a pisanih hiš veliko. V tuja življenja rada pokukam še posebej ko je zunaj tema in se skozi okna vidi številne pred zunajim svetom skrite družinske trenutke. Pa to ne pomeni, da se ponoči potikam okrog sosedove hiše in “špijoniram” za njimi. Rada kukam v čisto neznane hiše in opazujem čisto neznane osebe. Srce mi ogrejejo čarobni družinski prizori družin, ki klepetajo med večerjo, prijateljic, ki se smejijo ob kozarcu vina, prizori očeta in sina med učenjem, babico in vnukinjo med pletenjem in navihanih mulčkov med igro. Prav neverjetno je, da še nikoli nisem videla neprijetnega prizora. Nisem videla mame in očeta, ki bi se kregala ali staršev, ki bi tepli svoje otroke. Nisem videla pijanih težakov, ne objokanih gospodinj. Sprašujem se, ali je to zato, ker gledam samo srčne hiše ali pa se v žalostne hiše sploh ne da pokukati. Morda so žalostne hiše tiste s spuščenimi roletami in zaprtimi polkni.

Pri nas doma nimamo zaprtih ne žaluzij, ne rolet. Skozi naša okna lahko vidite celotno mavrico naših trenutkov. Včasih kuhamo, drugič ustvarjamo, tretjič plešemo in igramo na inštrumente. Velikokrat se crkljamo in se norčavo hihitamo. Vendar to, da nimamo zagrnjenih oken nikakor ne pomeni, da nikoli ne jokamo in se nikoli ne kregamo. Tudi to spada v mavrico naših družinskih trenutkov. Ravno včeraj sem ob prihodu domov slišala kako je mož reševal družinski spor megalomanskih razsežnosti. Punci sta kričali in jokali, on pa ju je skušal preglasiti. Lahko bi celo rekli, da so imeli pravo tekmovanje v tem kdo je bolj glasen. “Ojoj”, sem si mislila, “kaj si bodo pa misili sosedi?”. Ampak to smo mi, včasih sladki, drugič kisli. Takšni smo tako za zaprtimi vrati, kot tudi zunaj. Nikoli popolni, a vedno pristni.

Zato ponoči, ko je zunaj že tema kar pokukajte k nam in nas spoznajte. Včasih boste slišali Filipa kako vadi klavir, ali pa Emo Nino, ki jo trka luna. Zojo boste lahko videli v baletnem krilcu med plesom, moža v spodnjicah med peko kolačkov in mene z migajočo ritko med likanjem. Včasih bomo vpili in drugič jokali, ampak tega ne bomo skrivali za zaprtimi roletami. Takšno je pač naše življenje in nanj smo ponosni. Pa vi, imate spuščene ali zagrnjene žaluzije?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s