Adonisi

Zelo dobro se spomnim svojih gimnazijskih sošolcev. Vsi so bili nadvse preprosti in strašno prijazni. Nosili so teniske, kavbojke, običajne majice in zgornje dele trenirk. A bolj kot njihov stil, se mi po možganih podijo njihovi prešerni nasmehi in razigrani pogledi. Danes fanti niso prav nič podobni mojim gimnazijcem. Zdi se mi, kot bi med njimi zevala večgenercijska luknja. Morda je v Idriji nekoliko drugače (z mlajšimi fanti nimam veliko stika), a pred nekaj dnevi sem imela na morju odlično priložnost za opazovanje nove generacije mladih in ta bližnja prihodnost mojih otrok mi ni nič kaj všeč. 

Si predstavljate, da stojite sredi kampa in je kar naenkrat okrog vas najmanj petdeset izklesanih teles. Ne, to nisi sanje, to se je zgodilo meni. Vsi, prav vsi fantje stari med 18 in 30 let so imeli t.i. sixpacke, prsne mišice in bicepsi pa so jim kar kipeli izpod kože. Vse frizure so bile skrbno pristrižene in urejene,  nikjer drugje po telesu pa ni bilo opaziti nobene dlake. Z možem sva se najprej malo spogledovala, nato pa vedno bolj komentirala dogajanje okrog sebe. Zadeva je postajala iz ure v uro vedno bolj zanimiva, saj se je prvi skupini fantov pridružilo še vsaj sto enakih Adonisov. Najprej sva se spraševala ali je  morda kje v bližini kakšna konvencija Man’s health manekenov, a sva ob vse večjih količinah popitih pločevink in vedno bolj glasni glasbi iz avtov in šotorov zaključila, da so danes pač fanti takšni.

In kmalu sem se spomnila na Juhantovo* opozorilo o mladi generaciji fantov z Adonisovim kompleksom, ki cele popoldneve preživijo v fitnessu, za večerjo pa pojedo kilogram piščančjih prsi, ki jih poplaknejo s proteinskim napitkom. Kakšna grozna škoda iskrivih oči in razigranih nasmehov. Saj punce smo v tem že od nekdaj. Šminke, pudri, senčila, prameni, laki za nohte, umetne trepalnice, podloženi modrčki, kratka krila, veliki dekolteji, …. vse, da bi bile fantom oz. tistemu fantu všeč. A v mojih časih je moral iti fant samo pod tuš. To je bilo vse.

Kaj so naši fantje počeli tisti dve uri, ki jih današnji fantje potrebujejo za nego svojega telesa, ne vem. Predpostavljam, da so nekje nabijali žogo, prebrali kakšen strip ali avanturistično pripoved, kartali in zganjali fantovske norčije. Danes za to verjetno ni več časa. Prioritete so se spremenile. A kljub vsemu trudu, slišimo, da je vedno več samskih, vedno manj druženja in življenje mladih izgublja tisti “Joie de vivre”.

Če bi lahko svojim otrokom pričarala prihodnost, bi jim priviščila ples v paru. Vsak teden bi jim priredila živo glasbo in priložnost za čutno gibanje v dvoje. Privoščila bi jim nežne dotike, sramežljive poglede in prijetne pogovore. Skupno sanjarjenje, raziskovanje v dvoje in občutek velikih možnosti.

Ponavadi so najlepše stvari najbolj preproste in najbolj skromne. A kdo bo to naučil te mlade prekrasne otroke, ki jim svet okrog njih narekuje vsekaj drugega? Le kako bi jim lahko sporočili, da so lepi ravno takšni kot so in da morajo na pot do sreče zaviti v drugo smer? Jaz upam, da bodo moji otroci to slišali čim večkrat in predvsem, da bodo temu prisluhnili. Jaz jim o tem pripovevedujem že danes, ko med večerjo pred šotorom skupaj opazujemo četico mišic, ki se pripravlja na večerni žur in lov na čarobne trenutke. Le koliko jih bodo ujeli?

*Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenaša na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s