Moj mali luksuz

Stojim na vrhu hriba, pred velikanskim oknom prijateljičinega na novo nastajajočega gnezda. Pogled mi beži s smrek na bukve ter nežno meglico, ki jih objema. Za mano se sliši klepetanje in načrtovanje, a moji možgani ne poslušajo. Jaz samo diham in uživam v vonju svežega lesa, strmim in počivam. Meditiram v zaustavljenem trenutku in se sproščam. Ta trenutek je samo moj. Nič ne delam, nikamor se mi ne mudi, nihče me ne potrebuje in tišina v moji glavi prav paše. Zaprem oči in prav počivam. Minuto, dve, tri … deset.

Včasih mi je bilo čakanje nekaj najhujšega. Čakanje pri zdavniku, čakanje v vrsti, čakanje na postaji, čakanje na predavanja. Ti trenutki so bili čista nočna mora. Izgubljene minute so bile kombinacija dolgčasa in nemira, ki so ubijale moje razpoloženje in srkale energijo iz mene. Nekaj časa sem dolgčas med čakanjem preganjala s knjigami, nato pletenjem, potem je na vrsto prišlo risanje, z mobilnimi telefoni in neomejenim internetom pa se je čakanje pretvorilo v raziskovanje. Maili, novice, Pinterest, Instagram … in čas je tekel hitreje. A kljub temu je še vedno bilo čakanje. Tisto zoprno čakanje, za katerega komaj čakaš, da se konča.

A pred kratkim sem odkrila povsem nove razsežnosti čakanja. Postal je nekaj lepega in dragocenega. Po novem namreč ta čas ukradem zase in meditiram. Zasanjano se zagledam v nekaj prijetnega, odklopim ušesa in začnem umirjeno dihati. Vdih skozi nos in izdiiiiiih skozi usta, vdih skozi nos in izdiiiih …
Minute postanejo prijetne in čas čakanja prav dragocen. Moj mali luksuz. V teh minutah se umirim, zbistrim svoje misli, poslušam svoje telo in se ”odklopim”.

Zato se po novem čakanja prav veselim. Ni mi več važno ali bom čakala 15 minut ali eno uro. Potrebujem samo stol in užitek se lahko začne. Ko napišem zadno piko te kolumne, me čaka vsaj še 15 minut prijetnega čakanja. Že kar čutim, kako topla energija preplavlja moje telo, kot bi ga grelo sonce. Če bom zaprla oči bom pred očmi zagledala tudi nežno pozibavanje borovcev in zaslišala pesem škržatov. Kar na lepem se bom znašla v mojem morskem kotičku miru, pa čeprav še vedno stojim na vrhu hriba, pred velikim oknom na novo nastajajočega prijateljičinega gnezda. Prava mala čarovnija, mar ne? Tudi vi čarate, ali še vedno čakate?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s