Pešbus je zakon!

Včasih so ljudje naokrog hodili peš. Tisti malo bolj bogati so se vozili s kolesom, ampak večina ljudi je pridno pešačila in tu pa tam za daljše razdalje skočila na kakšen voz. Moj tast je peš hodil iz Idrije v Krnice, moj oče pa iz Škofje loke do Gorenje vasi. Noge so bile tisto prevozno sredstvo, ki je bilo najbolj zanesljivo in vedno na razpolago. Danes je situacija popolnoma drugačna. Vsako gospodinjstvo ima najmanj dva avta, otroci pa kolesa, rolerje in skiroje. Če hodiš peš si popolnoma “demode” in kmalu bodo otroci na vse pešce začeli kazati s prstom, ter se jim smejali. Še dobro, da še vedno obstajajo ljubitelji hoje in zanimivi projekti, ki jo vzpodbujajo in obračajo stvari na bolje.

 

Pred tednom dni je drevo na našem vrtu začel krasiti lep moder znak z napisom “Pešbus”. Naša ulica je postala del modre pešbusne linije in točno ob 7:05 se mimo hiše “pelje” veličastno vozilo polno nasmejanih otrok, ki gredo v šolo. In kdo vozi ta slavni avtobus? Mojemu dragemu možu so se izpolnile otroške sanje in je postal šofer. Prejel je sijoč oranžni jopič in svojo modro ekipo vsako jutro varno, zgledno in točno pripelje do šole.

 

S Pešbusom se vozijo otroci prve osnovnošolske triade. V Idriji imamo tri Pešbus proge (rdeča, modra in zelena) in na vsakem Pešbusu je prostora za 6 otrok. Namen projekta je učenje varne udeležbe v prometu, vzpodbuja pa tudi pozitiven odnos do hoje in otroci začnejo dan veseli, klepetavi in pripravljeni na vse izzive. Mar ni super, če lahko dan začneš nasmejan, razgiban, s pljuči polnimi svežega zraka? Izvajanje projekta bo trajalo štirinajst dni, a če vprašate mene, bi ga morali izvajati celo leto. Moj mož namreč najine otroke spremlja do šole vsak dan in trije otroci več mu ne predstavljajo nobenega problema. Še več, otrok sedaj ne priganjava več midva, ampak vedo, da če bodo pozni, bodo zamudili Pešbus. Ta namreč na postajah ne čaka, temveč tako kot ostala prevozna sredstva vozi po voznem redu. Če zamudiš, moraš v šolo sam. Izziv bi predstavljali samo zimski meseci, ko bi bila v slabih vremenskih razmerah pot veliko bolj zahtevna. Velikanske luže, orkanske padavine in nespluženo cestišče bi bili izziv za še tako izkušenega šoferja. Verjetno bi bile zamude v prometu nekoliko večje in zadovoljstvo otrok malo manjše, a prav tako bi se naučili bistvenih komponent projekta – varne in zdrave udeležbe v prometu. In ta je v težkih vremenskih razmerah še bolj pomembna, kot na lep sončen dan.

 

Letošnje leto je do našega šoferja in vozačev zelo prijazno. Pomlad je topla in dežnika še niso potrebovali. Pešbus je prav vsak dan do šole prišel ob 7:25 in to je dalo otrokom priložnost, da se s sošolci še malo naklepetajo in poigrajo preden zazvoni šolski zvonec. Naš šofer pa tudi dobre volje pride domov. Kaj ne bi, ko pa je jutro začel v tako dobri družbi. Zato predlagam, da vsi čim večkrat hodimo peš, se vozimo s “Pešbusom” in se preko poletja morda naučimo voziti tudi “Peškolo”. Naši dnevi bodo bolj zdravi in definitivno bolj pozitivno naravnani. In tega si vsi želimo, mar ne?

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s