Zlobne punce

Šola se bliža koncu in z skupaj z njo se bomo za nekaj časa poslovili tudi od zlobnih punc. Prav zanimivo se mi zdi, da se kljub tehnologiji in novim znanjem o odnosih, ta čudna podrasa še vedno ohranja v šolskih klopeh. Še huje, nič ne kaže na to, da se bo zadeva v kratkem kaj izboljšala. Priznam, tudi jaz sem bila enkrat ali dvakrat zlobna punca. Predvsem zato ker sem hotela pripadati “kul” dekletom. A kaj kmalu sem ugotovila, da to ni zame. Biti zloben ti vzame čisto preveč energije. Jaz sem raje vesela, sproščena in prijazna.

 

“Jaz ne bom več tvoja prijateljica” in podobne izjave so se pojavile že v vrtičevskih dneh. A prvi zametki prave dekliške zlobe se rodijo v drugem razredu osnovne šole. Takrat postanejo žaljivke precej bolj direktne in boleče. “Ti si grda”, “ti smrdiš” in “ti si neumna” so samo nekateri izmed biserov, s katerimi se obdarujejo dekleta. Če bi jaz morala to poslušati vsak dan v službi, bi se zagotovo počutila obupno.  Verjetno bi se kaj kmalu obrnila na šefa in delovnega inšpektorja. A moji otroci se zaenkrat s tem soočajo veliko bolje kot bi se jaz. Vsak dan pogumno stopajo v neprijazno okolje in upajo, da bo ta dan žaljivk čim manj. Do učiteljice ne gredo, saj jim pravi naj se sami “zmenijo”, drugega zaupnika pa nimajo. Tako pri nas doma vsak dan premlevamo različne zakaj-e in zato-je ter iščemo nove taktične rešitve. In kljub temu, da mojim otrokom moja beseda še vedno nekaj pomeni, se zavedam, da temu kmalu ne bo več tako. Beseda sošolcev in prijateljev bo postopoma vredna vedno več in moji nasveti ne bodo več padali na plodna tla.

 

Zato se sprašujem, kaj lahko naredim. Naj moje otroke naučim, kako naj “udarijo nazaj” in se postavijo zase, ali kako naj ostanjo čutni, srčni in čuječni, kot sem jih vzgajala do sedaj. “Pri nas doma se ne tepemo!”, “Pri nas doma se ne žalimo!” in “Pri nas doma ne obrekujemo!”, so samo nekatera od naših pravil. Pri nas doma boste namesto grdih besed slišali: “Odpri srce!, “Pomagaj prijatelju!” in “Potrudi se!” V mojo vzgojo srčno verjamem, a na kakšen težek dan, ko mojim otrokom na plan privrejo solze, za trenutek podvomim v svoje učne metode. Vprašam se, če ne bi bilo bolje, da bi jih učila: “Udari nazaj!” in “Užali tudi ti.”.

 

A moje srce mi pravi, da sem na pravi poti. Vest mi nalaga, da vzgojim odgovorne in pozitivne osebe, ki bodo svet okoli sebe spreminjale na bolje. Rada bi, da bi moji otroci odrasli v močne in vztrajne osebe, ki jih ovira in grda beseda ne bo ustavila, temveč jim bo dala še dodatni zagon. In to bi morala biti želja vsakega starša, še posebej staršev zlobnih punc. Ker prihodnost zlobnih punc bo svetla, samo če bodo sodelovale in se podpirale. Če jih naučimo tega, bodo skupaj nepremagljive.

 

Medtem, ko pišem te vrstice, na moji desni in levi ležita prečudoviti deklici, ki (pre)hitro odraščata v pogumni in nepremagljivi dekleti. Vseh solz in bolečine jima ne bom mogla nikoli preprečiti, a na njuni poti jima bom vseskozi stala ob strani. Še več, s skupnimi močmi bomo poskušale prepričati zlobna dekleta, da biti zloben vzame čisto preveč energije. Veliko bolje je biti vesel in pozitiven. Še več, s skupnimi močmi lahko premikaš gore.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s