V kotu sobe leži na pol narejen venček in me prijazno prosi, da ga dokončamo. Tudi sestavine v hladilniku nestrpno čakajo na svojo preobrazbo v piškote, a počakati bodo morale še dan ali dva. Božičku še nismo pisali, novoletna voščilnica še ni dokončana in tudi daril še nismo začeli izdelovati. Vsake toliko se ustrašim, da nam bo za vse praznične projekte zmanjkalo časa. Hvala bogu imam zadnje dni toliko obveznosti, da za paniko enostavno ni časa. Domače naloge, učenje in delo nam kvarijo božično vzdušje in to mi ni prav nič všeč. Spogledujem se z idejo, da bi življenje dala na pavzo. Popihala bi nekam na toplo in cel mesec uživala brez obveznosti.
V moji pravljični deželi, otroci v decembru ne bi imeli ne domačih nalog, ne ocenjevanj. Še več, v šolo bi hodili brez šolskih torb. Dopoldneve bi preživeli ustvarjalno. Izdelovali bi božične okraske in z njimi šolo oblekli v praznično podobo. Peli bi božične pesmi in se naučili plesati na praznično glasbo. Pekli bi piškote in izdelovali darilca za ostarele v domu upokojencev. Izdelovali bi voščilnice in jih pošiljali neznancem v mestu. In starši? Starši bi v decembru delali samo na polovični delovni čas. V službo bi hodili samo zato, da bi lahko uživali v družbi svojih sodelavcev in skupaj načrtovali lepo prihodnost. V tem času bi lahko opravili tudi spletne božične nakupe ter zavili darilce ali dva. Popoldnevi v pravljični deželi bi bili tako namenjeni družini, druženju s prijatelji, prazničnemu okraševanju doma, izdelavi daril, obiskovanju koncertov in muzejev. In medtem, ko pametujem in sanjarim o pravljični deželi, začnem ugotavljati, da moji realni deželi pravzaprav nič ne manjka. Potrebujem samo malce drugačno perspektivo. Gužvo v službi rešujem s programiranjem na domačem kavču. Medtem, ko jaz programiram, otroci zobajo pokovko in gledajo božične filme. Tudi šolske obveznosti uspešno usklajujemo s prazničnim vzdušjem. Medtem, ko Zoja ponavlja snov iz naravoslovja, Ema Nina peče piškote. Letošnji bodo narejeni kar iz kupljenega testa in to naše kuharice prav nič ne moti. Kot čista profesionalka na pekač niza en piškot za drugim in ob tem mrmra pesmico o Pedenjpedu. Tudi dom iz dneva v dan dobiva praznično podobo. Mizo krasi prvi božični aranžma, ki ga je v šoli izdelala Zoja, ob klavirju pa že utripajo lučke z drevesca. Tudi novoletne voščilnice bodo kmalu nared. Filip na tablici ureja zadnje popravke in potem gredo v tisk. Moj seznam božičnih opravil je tako iz dneva v dan krajši in zagtovo kmalu pride na vrsto tudi osamljeni venček.
Zadnje vrstice te kolumne pišem ob igranju našega malega klavirskega tria. Vesela glasba in vonj po vanilijevih piškotih polnita kotičke našega stanovanja. Danes nas sicer čaka še nekaj domačih nalog in vaj iz matematike, a za krašenje oken bo zagotovo ostalo še dovolj časa. In spreleti me misel na to, kaj vse bi zamudila med dolgočasenjem pod palmo. December je lahko tako zelo lep, če le malo znižamo pričakovanja in se ne obremenjujemo preveč s popolnostjo. Zato hitro napišem še zadnjo piko in vam obenem pošljem lepe pozdrave iz naše praznične dežele.
Maša Strobl 